Davčno nepriznavanje odhodkov – nauki iz prakse

Splošno pravilo o davčnem priznavanju odhodkov (tj. davčno priznani so samo tisti odhodki, ki so nujno potrebni za pridobivanje obdavčljivih prihodkov) se zdi lahko, a se v praksi izkazuje za čedalje bolj zahtevno in kompleksno pravilo.

Povezano je tako s vprašanjem davčnega izogibanja na eni strani in podjetniško avtonomijo na drugi. Medtem, ko je standard davčnega izogibanja (oblikovan skozi sodno prakso na podlagi 74. člena ZDavP-2) razmeroma jasen, je vprašanje podjetniške avtonomije lahko problematično, še posebej takrat, ko se določena investicija (tj. realizirani stroški) izkažejo za neuspelo.

Odhodki in posledica tega, če nekaj ni (davčno priznan) odhodek

Splošno pravilo o nepriznavanju odhodkov

Odhodki, potrebni za pridobivanje prihodkov

Odhodki, ki niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti, oz. posledica opravljanja dejavnosti

Odhodki, ki imajo značaj privatnosti

Odhodki, ki niso skladni z običajno poslovno prakso (podjetniška avtonomija)

Nepriznani odhodki (posebna pravila)

Navidezni posli in davčno izogibanje (dva različna standarda)